V  ponedeljek, 23. oktobra smo člani  Društva paraplegikov Gorenjske obiskali  učence 4. razredov in učence, ki so vključeni v projekt Začutimo drugačnost. Takoj na začetku smo se jim predstavili, na kratko povedali svoje usode, ki so nas pripeljale na invalidski voziček in jih preventivno opozorili na početja, ki jih lahko privedejo do poškodbe hrbtenjače. Učenci so nas zasuli z ogromno vprašanji, mi pa smo jih z veseljem odgovarjali.

Po kar dolgem uvodu, smo jih seznanili, kaj vse lahko počnemo na invalidskem vozičku in s katerimi športi se ukvarjamo. Predstavili smo jim smučanje z monoskijem in nato zaigrali še košarko, ter jim na koncu ponudili še športne vozičke, da so se lahko še sami prepričali, da ni tako enostavno upravljati vozička in voditi žoge.

O prisrčnem in s pozitivno energijo napolnjenem dopoldnevu najbolj zgovorno pričajo misli učencev:

• Všeč mi je bilo, ko so igrali košarko, ker nisem vedel, da to oni zmorejo. / Erazem
• Bila sem začudena nad tem, kaj invalidi vse zmorejo. /Nena
• Nisem si predstavljal, kako invalidi lahko smučajo in mi je bilo všeč, da so nam to pokazali. /Gabriel
• Nisem vedel, da imajo take vozičke, ki imajo kolesa postrani. /Tim
• Nisem si predstavljala, kako gredo oni na sedežnico. /Nika
• Fino se mi je zdelo, da lahko sami vozijo avto. /Nika č.
• Hvala vam, ker ste prišli,  igrali košarko in dobro metali na koš. Zdaj vem, zakaj moram bolj paziti na hrbtenico./ Nejc
• Zelo mi je bilo všeč, ko sem videla, kako se trudite, da bi nam bilo zanimivo, da bi se kaj naučili. Hvala, ker ste si vzeli čas za nas. / Dora
• Meni je bilo všeč, ker smo se lahko malo popeljali z vozički. /Ula
• Spoznala sem pomembno sporočilo, da moram ubogati atija in mamico, ko mi kaj prepovedujeta./Meta
• Razmišljala sem, kaj bi bilo, če ne bi mogla več trenirati karateja. /Elizabeta
• Poškodovali so se in niso obupali. Z njihovih obrazov sije sreča./ Bine
• Želim, si še takih srečanj./Gal