V petek, 14. oktobra smo se odpravili na srečanje in druženje v  Dom paraplegikov v Semič.

Mnogi smo ga težko pričakovali, saj druženje vedno prinese kaj novega. Tudi tokrat je bilo tako. Prostovoljci so nas razvajali na vsakem koraku. Poskrbeli so za naše želodčke, didžeja – ki je poskrbel za muziko po naših željah in za vso – za nas nujno potrebno – pomoč.

Izmenjali smo mnoge izkušnje s katerimi se srečujemo člani. Zgodbe pišejo vsaka svojo pot in le malokrat so posute z rožicami.

To je moja prva večdnevna izkušnja z člani društva in prvi obisk Semiča nasploh.

Priznam. Prijetno presenečena. Dom res nima petih zvezdic in se mu že pozna starost, ki jo nosi. Toda v njem ni ovir za invalide. In ima svojo dušo.

Sobe so prostorne. Zunanje dvorišče je odmaknjeno od ceste.  Žar je tisto, kar še dodatno popestri dogajanje v večernem času. Ni lepšega, kot sedeti ob ognju in ustvariti prijetno vzdušje, ki te greje cel dan. Tudi okolica je nadpovprečno urejena. Nekateri smo si delček tega ogledali. Izvedela sem, da se imenuje Učni vrt dr. Viktorja Derganca. Prav družina Derganc je Zvezi paraplegikov pred mnogimi leti podarila hišo, v kateri sedaj lahko uživamo.

Vikend je prehitro minil, sonce je pokukalo izza oblakov, kot bi nas še zadnjič želelo objeti.

Hvala vsem, ki ste nas razvajali in omogočili, da smo si lahko risali nove spomine v naši knjigi.

Mojca Debeljak, članica Društva

It's only fair to share...

Facebook

Google

Twitter

Linkedin