Prijateljstvo je drevo, ki daje zanesljivo in varno zavetje

Piknik Društva paraplegikov Gorenjske (v nadaljevanju DPG) 24. 6. 2018

Tudi naša druženja znotraj DPG imajo pristno humoren, prijetno sproščen prijateljski značaj. Ravno pravšnji za ljubeznivo podkrepljen, pozitivno naravnan, prijazno obarvan in svetlo sijoč pogovor med nami, ki se ob različnih priložnostih radi povezujemo v slogu »vsi za enega« pa »eden za vse«. Piknik, ki ga vsako poletje organizira DPG za svoje članice pa člane ter svojce, prijatelje in spremljevalce, je ena taka fejst fajn, zdaj že tradicionalna priložnost, ki se je, poleg vseh drugih močno zaželenih, dobrovoljno nastrojenih, prešerno mavričnih oseb, tudi ustvarjalne, zanesljivo najboljše frajle rade udeležimo. Seveda, ko pa je vedno tak’ luštno pa zanimivo! Tokrat smo se iz lanskoletne lokacije ob ribnikih v Žejah preselili v Luže (SV od Šenčurja), natančneje na ranč tamkajšnjega konjeniškega kluba. Pa ne zato, ker bi bili na predhodnem »placu« pretirano žejni. Ker je bil naš »uradni društveni« voznik kombija, natančneje Dejan, s svojo družino tistikrat že na dopustu, je naš predsednik Peter volan kombija prepustil skrbnemu, iznajdljivemu pa potrpežljivemu Borutu (p.d. Dejanovemu tastu), ki nas je vse varno pripeljal na prizorišče glavnega dogajanja in potem tudi zanesljivo odpeljal domov. S(i)loviti pek mojster Joža pa njegov zvesti vajenec Cveto sta korajžno prevzela svoji vrlo »topli« vlogi za žarom in poskrbela, da je bilo vse »glih« prav pečeno. Naše pridne, vsemu najboljšemu predane mravljice Marija, Jožica in Meri so že uro pred uradnim začetkom poprijele za delo pri pripravljanju hrane za peko ter kasneje pri strežbi, kuhanju kave, nudenju pomoči bližnjemu. Kasneje so na pomoč priskočile tudi druge punce in žene, med katerimi je bila tudi naša stara znanka, zelo dobrosrčna, prijetno šaljiva Mojca Kopač. Sočasno s piknikom je potekala tudi manjša slikarska delavnica in sicer pod budnim, kot sokolje oko natančnim mentorskim pogledom Jožeta Potokarja – Cvrča. Zraven nadebudnih, ne le doma priznanih mojstrov, slikarjev so bile prisotne tudi njihove boljše polovice. Za korajžo in spodbudo! Potem, ko smo se v 1. rundi okrepčali z okusno pripravljeno hrano in napojili naša telesa z zadostno tekočino, nas je čakalo še eno presenečenje. Več kot odličen nastop folklornega društva Korenine, pri kateri z velikim veseljem plešeta tudi naši dve dobričini. To sta Marija in Joža. Namesto na podu so plesali kar na travniku pred »saloonom«, a jim to ni predstavljalo nobenih težav.

Predsednik in hkrati »muskontar« skupine je jako poskočen, naravno glasbeno talentiran in dramsko izviren Vojko Ukmar. V svoj nastop so igrivo pa iskrivo vključili tudi ves avditorij. Lakota in žeja sta pregnali vse prisotne za mize, kjer so se znova pojavile značilne pikniške dobrote. Vmes je s severa naše ljube dežele prineslo par kapelj dežja, ki pa niso pregnale naše mladostne razigranosti in navdušenosti nad super organiziranim in še boljše izpeljanim piknikom. Na vrhu strehe tamkajšnjega »saloona« pa je ponosno in vzneseno plapolala slovenska zastava. Prav prijetno, veselo, poskočno smo obeležili praznik slovenske državnosti, ki je bil dan kasneje. Tako kot se spodobi za človeka, ki kaj da na svoje domače korenine. Najlepša hvala, ne le UO DPG, pač pa vsem prisotnim »krivcem« za res pester, sproščujoč, bogat, zanimiv dan. 

Alenka Oblakovič

It's only fair to share...

Facebook

Google

Twitter

Linkedin