Iz Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka se nam je javila naša članica Alenka Oblakovič – prispevek objavljamo v celoti. Hvala, Alenka. Vsem pa želimo, da ostanete zdravi.

»IVEK, VSTANI! POJDIVA V NAJINO NAJBLIŽJO KAVARNO NA KOFE.«

Ja, prav ste prebrali. Midva z mojim ljubim Ivekom se danes še lahko »požvižgava« na tale nori, hitro vnetljivi, jako prepirljivi in hinavsko prepričljivi corona virus, četudi živiva v Centru slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka (v nadaljevanju Dom), kjer so vsi obiski pa izhodi stanovalcev iz Doma prepovedani. Bogu hvala, vsaj po Domu se ta trenutek še lahko prosto gibljeva. Tako bo vse dotlej, dokler se ne bodo ukrepi fizične pa socialne izolacije zaostrili in bodo navodila strožja. Takrat bova z Ivekom imela ločeno življenje (žal brez dodatka), vsak svoje počitnice, jaz pa bom hkrati tudi brez dostopa do hišnega računalnika. Za večjo varnost pred vdorom nenasitnih »virusinj« bom Iveku v sobo in pred njo namestila dodatne kamere. Ostanimo zdravi in polni ljubečih misli, s katerimi blagoslavljajmo sebe in vse naokrog.

Včeraj navsezgodaj zjutraj (ob 6.15!) je Ivek neslišno vstopil v mojo sobo na odd. Klasje in izklopil polnilec mojega poskočnega jeklenega vozička. Potem, ko je preveril moje trdno spanje pravičnega, podkrepljeno z »medvedjim drnjohanjem«, je odšel iz moje sobe in se napotil h kavomatu, kjer si je privoščil blagodišečo rjavo poživilo. Blaženi trenutki miru brez »ženinega« tečnega, nezadovoljnega nerganja. Po daljšem premoru se je, še pred zajtrkom, ponovno povzpel v drugo nadstropje, kjer je v povsem naravnem in zabavnem fitnes centru (beri moja soba) opravil obvezni jutranji sklop vaj (beri transfer Alenke iz postelje na voziček, pomoč pri njeni samooskrbi, …) Sledil je najin slastni zajtrk. Vsak v svoji jedilnici!!! Po njem sva se skupaj odpravila v novodobni »cyber cafe«, kjer sem med pitjem najboljše kave zavzeto in prevzeto buljila v tablični zaslon ter brala zadnje novice pred izbruhom corona virusa v Sloveniji. Takrat je bilo vse skupaj še tako lepo, prijetno, romantično. Saj je sedaj še tudi tako, le na vse aktualno dogajanje v nas in okrog nas je treba pogledati drugače. Potem, ko sem se zadovoljivo informirala z vsemi zastaranimi novicami, sem se sredi dopoldneva odpravila k vsakodnevni polurni splošni telovadbi. Moj dragi pa je, s prav nesramno nagajivim pa zapeljivim nasmeškom, oddrobencljal v svojo sobo na zaslužen počitek. Če bi imela kaj besede pri tem, bi tudi on pridno hodil na telovadbo. Po zaključeni vadbi od glave do prstov na nogi sem se odpravila v 5. nadstropje, kjer na odd. Zimzelen kraljuje moj zvesti prijatelj hišni računalnik alias »prbit stacionarc«, na katerem sem doslej napisala vse članke za časopis Paraplegik, za spletno in FB stran Društva paraplegikov Gorenjske ter za brezštevilne druge namene. Sedaj, v času te nore epidemije, imamo splošno vadbo v vsakem nadstropju posebej, v dnevnem prostoru, da se stanovalci ja čim manj »mešamo« med seboj. Pred telovadbo »zimzelencev« sem se preselila v 4. nadstropje, v moj najljubši »vikend« (beri Ivekova soba na odd. Zarja). Ivek je bil, ležeč na postelji, moleč vse štiri od sebe«, takoj za akcijo. Nadela sem si moje »podaljšane učke«, tako da niti slučajno ne bi zgrešila kakšne podrobnosti. V roke sem vzela in trdno prijela knjigo, ki jo trenutno prebirava (kriminalka z naslovom Ledena princeska) ter pričela brati. Tako vse do kosila. Po njem sva pa spet odhitela v moj najljubši »vikend«, kjer sva se zadovoljivo oblekla ter se vsa navdušeno odpravila v »rondo« park pred Domom, kjer sva se, polna svežih moči in po nekajkratnih krepkih vdihih-izdihih, postavila na štartno mesto (tri, dve, ena!) v naslednje tri četrt ure prevozila, oziroma prehodila 26 krogov. Trinajst v eno smer in trinajst v drugo smer. Še tako se mu je ves preostali popoldan vrtelo v glavi. Na Iveka mislim, ne na moj’ga konjička. Hitra ali počasna hoja na svežem zraku, pod toplimi sončnimi žarki, nam res dobro dene. Naj bo čim dlje tako. Dovolj sem zapisala, da bo lahko slovenska »sestrinščina in bratovščina« vse obelodanjeno v enem kosu prebrala.

Bodimo odprtega srca. O vsem premišljujmo le v pozitivno, dobrovoljno in ljubeznivo smer. Naučimo se deliti optimizem ter tako bo vsak dan za nas najlepši, najžlahtnejši in najbolj dragocen trenutek življenja.

Alenka Oblakovič

It's only fair to share...

Facebook

Google

Twitter

Linkedin