IZLET V IZOLO

26/04/2016
KRANJSKO ŠPORTNO POPOLDNE
26/04/2016
DRUŽENJE NA VSAKOLETNEM PIKNIKU V VOKLEM
26/04/2016

3. junij, 2015

IZLET V IZOLO

Alenka Oblakovič
Pomlad v vsej svoji cvetoči sijajnosti in prijetni toplini nas vsako leto znova zvabi, tudi najvztrajnejše zapečkarje, da pridemo pogumno na plan in razpremo svoja premrla krila. Takrat si pogosto zaželimo, da bi odšli kam na prijeten, zanimiv izlet s prijatelji, da bi preživeli nekaj ur v veseli, dobri družbi. In, če želje postanejo resničnost, je še toliko lepše. Društvo paraplegikov Gorenjske ( glavna sta bila Jovita in Peter) je v četrtek, 28. 5. 2015 organiziralo za svoje člane in njihove spremljevalce enodnevni izlet v Izolo in z barko po slovenskem morju. To pa je bilo doživetje in pol!

 Čudovito! Naš vztrajni , bistroumni predsednik je že par tednov pred odhodom s svojo policajsko trmo preiskal vse »privat« voznike avtobusov daleč naokrog in se trudil najti nekoga, ki bi imel v svojem voznem parku tudi prilagojen avtobus za osebe na invalidskih vozičkih. Poglej si ga, na! Našel ga je in to skoraj tik pred nosom. Podjetje Meteor, Cerklje, d.o.o. (na Gorenjskem) je lastnik avtobusa z dvižno ploščadjo, v katerem se lahko sprednja polovica avtobusa prilagodi za vožnjo oseb na invalidskih vozičkih. Natančne informacije o tem avtobusu lahko dobite na sedežu društva. Večina prisotnih članov se že zelo dolgo ni peljal a z busom, mnogi odkar so na vozičku. Zato nam je bila vožnja z njim še v toliko večje zadovoljstvo. Vstopanje na avtobus sicer traja malo dlje, a nič ne de. Moški so itak brž razvili pravo znanstveno teorijo o dvižni ploščadi, nalaganju vozičkov, ženskih oblinah itd. Ženske jim seveda nismo ostale dolžne, tudi me smo imele vso pot do Izole čas za posvet o pametnem nakupovanju, kuhi, vrtnarjenju ipd. Tudi kakšna žgoča iskrica o moških spretnostih je priletela na vroča tla. Zraven mene sta sedela Petrova boljša polovica in njun starejši vnuk Nejc. Seveda sva bila midva z malčkom najbolj vesela, ko sva po dolgem, napornem pričakovanju s Črnega Kala končno zagledala morje. Sedaj je bilo potrebno le še poiskati naš pomol in

pravo barko.
V Izoli smo se najprej vsi zapodili v najbližje kavarne in slaščičarne na obvezno dopoldansko dozo poživljajoče črne tekočine in sladoled. Na vsakem prijateljskem izletu je pomemben skupinski duh: vsi za enega, eden za vse! Tako smo se tudi mi v gosjem redu približali želenemu cilju. Jovita, naša vrla socialka nas je priganjala, da smo jo komaj dohajali. Kapitan na manjši ladji z imenom Okus morja (PROSUB d.o.o. Izola) nas je že težko čakal. Hitro smo se prek kovinskega podesta vkrcali nanjo in že smo odpluli stran od privezov. Za dobrodošlico smo takoj dobili šilce močnega. Z mornarjem odpluti, to res je lepo, z njim se voziti pod sinje nebo, ko barka priplava skoraj na sredo naš’ga morja, naš Peter zakliče: Gremo nazaj, smo na pomolu pozabili dva Zadnikarja! Seveda smo ju sprejeli na gostoljubno barko z vsemi običaji, ki pritičejo častnim gostom. Na ladji, ki je sicer namenjena 48 gostom, smo se vsi vozičkarji lahko prosto gibali po njej, brez umikanja in prestavljanja. Nekateri so neumorno klepetali, se posvetili utrjevanju prijateljskih vezi, drugi smo sloneli ob robu ladje in zasanjano zrli v morsko dalj, vse tja čez širno obzorje ter doživljali krasen občutek neizmerne notranje svobode. To je bil za marsikoga od nas vrhunec izleta. V morju, ki je imelo tisti dan 18 stopinj, smo videli nesramne vsiljivke – meduze. Bolj so rdeče, bolj so nevarne. Tako je povedal naš kapitan. Kar naenkrat je v ozadju ladje nekaj močno pljusknilo. Glej ga, junaka! Boris se je res opogumil in skočil v morje, tako kot je obljubil. A se je takoj za njim še nekdo ojunačil. Športno navdahnjeni Učakarjev Jani. Bravo, fanta! Potem pa je že zadišalo iz ladijskega kotla, na mizah so se znašli krožniki s kruhom in kmalu zatem še okusne školjke klapavice. Odlično! Še pred jedjo smo se za daljši čas zasidrali blizu morske meje med Slovenijo in Hrvaško. Kdor ni maral školjk, je za malico na ladji dobil salamo, sir, olive, kumarice. Nihče ni bil lačen. Pa tudi nad izletom razočaran ne! Kar prehitro je minil čas uživanja na ladji.
V počasnem slogu smo spet napolnili avtobus in se podali na pot proti domu. Siva pot vodi nas na Gorenjsko. Z malce otožnosti v srcu sem se s Črnega Kala še enkrat ozrl a na sinj e modro ravan. Zahvalila sem se morju, ker nas je sprejelo in dopustilo, da smo tako mirno, prijetno, svobodno pluli po njem. Vsi udeleženci, bilo nas je 46, smo bili nad vsem videnim, občutenim in preživetim zelo navdušeni. Tak preprost, pristen, sproščen izlet bi lahko še kdaj ponovili. Hvaležni smo zaploskali tudi vozniku (sam direktor Meteorja nas je vozil) za njegovo srečno, varno in zanesljivo vožnjo. Zagotovo se bomo z njim še večkrat potovali. Človek je socialno bitje, ne more vedno sam v avtu hiteti po cesti, sploh če gre na potep s prijatelji, mar ne? Najlepša hvala organizatorjem izleta! Se priporočamo še za naprej.
It's only fair to share...Share on Facebook
Facebook
Tweet about this on Twitter
Twitter
Share on LinkedIn
Linkedin

Comments are closed.